Učne težave in postopek usmerjanja

Kaj so učne težave?

Pojem “učne težave” opredeljuje tiste otrokove težave, ki so povezane z učno neuspešnostjo. Kaj pa razumemo kot učno neuspešnost? Otrokova neuspešnost je lahko relativna (ko so njegovi dosežki nižji od pričakovanih glede na njegove sposobnosti, vendar to ne pomeni, da je negativno ocenjen) ali absolutna (ko je otrok negativno ocenjen).

Učne težave delimo na splošne in specifične. Oboje se razprostirajo od lažjih do težjih, od enostavnih do zapletenih in po trajanju od kratkotrajnih (vezanih na krajše obdobje šolanja) do dolgotrajnih (tudi takšnih, ki vztrajajo celo življenje).

 

Kaj so splošne učne težave?

Med splošne učne težave uvršamo učne težave zaradi motnje pozornosti s hiperkaktivnostjo, učne težave zaradi splošno upočasnjenega razvoja (podpovprečne ali mejne intelektualne sposobnosti), čustveno pogojene težave pri učenju, učne težave zaradi pomanjkljive učne motivacije, učne težave zaradi slabše razvitih samoregulacijskih spretnosti, učne težave zaradi drugojezičnosti, učne težave zaradi socialno-kulturne drugačnosti in učne težave zaradi socialno-ekonomske oviranosti. Za skupino otrok s splošnimi učnimi težavami se predvideva pomoč na ravni šole, upoštevajoč “Koncept dela: Učne težave v osnovni šoli”. Povezavo do omenjenega dokumenta najdete TUKAJ. Otrok s splošnimi učnimi težavami se tako ne usmerja z odločbo v t. i. “izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (DSP)”, ki poteka preko postopka usmerjanja in ga vodi Zavod RS za šolstvo na osnovi Zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami.

Kaj so specifične učne težave?

Specifične učne težave so težave, ki otroka ovirajo pri usvajanju osnovnih šolskih veščin (branja, pisanja oz. pravopisa in računanja). Niso posledica motnje v duševnem razvoju (tj. znižanih intelektualnih sposobnosti), vidnih, slušnih ali motoričnih okvar, čustvenih motenj ali neustreznih okoljskih dejavnikov.

Težjim oblikam specifičnih učnih težav pravimo “primanjkljaji na posameznih področjih učenja (PPPU)”. Otroke s težjimi oblikami specifičnih učnih težav se na osnovi odločbe, ki jo izda Zavod RS za šolstvo, usmeri v t. i. “izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (DSP)”. Pridobijo status “otrok s posebnimi potrebami”. Preostalih otrok s specifičnimi učnimi težavami, ki ne zadoščajo kriterijem za PPPU, se ne usmerja v t. i. “izobraževalni program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (DSP)”, ker zaradi svojih blagih primanjkljajev ne potrebujejo poglobljene individualne obravnave (tudi ne zadoščajo kriterijem za status “otroka s posebnimi potrebami”). Za to skupino otrok s specifičnimi učnimi težavami se predvideva pomoč na ravni šole, upoštevajoč “Koncept dela: Učne težave v osnovni šoli”. Povezavo do omenjenega dokumenta najdete TUKAJ.

Kakšen je postopek pridobivanja pomoči v primeru težjih specifičnih učnih težav (imenovanih tudi PPPU)?

V Sloveniji sledimo t. i. 5-stopenjskem modelu pomoči učencem z učnimi težavami, ki ga bomo predstavili v nadaljevanju.

1. 1. Pomoč učitelja pri pouku/dopolnilni pouk/pomoč v podaljšanem bivanju

Učne težave pri učencih navadno prvi prepoznajo učitelji, ki otroka poučujejo. Na prvi stopnji torej pomoč nudi učitelj, ki otroka uči. Z upoštevanjem dobre poučevalne prakse in otrokovih težav zagotavlja ustrezne časovne, metodične in prostorske prilagoditve, uporablja primerne pripomočke ipd.

1. 2. Pomoč šolske svetovalne službe

Če otroku pomoč učitelja ne zadošča, se v proces pomoči vključi šolska svetovalna služba (npr. psiholog). Na tej stopnji pomoči se individualni projekt pomoči začne voditi v učenčevi osebni mapi.

1. 3. Dodatna individualna in skupinska pomoč

Kadar so težave kljub pomoči učitelja in pomoči svetovalne službe še vedno prisotne, se lahko otroka vključi v dodatno individualno ali skupinsko pomoč. Delo z njim mora biti skrbno beleženo in vrednoteno.

1. 4. Mnenje in pomoč zunanje ustanove

Če pomoč na dosedanjih stopnjah ne zadostuje, se lahko starši po pomoč obrnejo na katero izmed zunanjih ustanov. Strokovnjaki (psiholog, specialni pedagog in drugi profili strokovnjakov) izvedejo z otrokom poglobljeno diagnostično ocenjevanje in podajo svoje mnenje o vrsti in obsegu njegovih težav (napišejo strokovno poročilo).

1. 5. Postopek usmerjanja (pridobitev odločbe) in usmeritev v  t. i. “program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (DSP)”

Starši sprožijo postopek usmerjanja, tako da vložijo vlogo – izpolnijo obrazec “Zahteva za uvedbo postopka usmerjanja.” Ob tem predložijo tudi vso potrebno dokumentacijo, med drugim strokovno poročilo, ki so ga prejeli s strani zunanje ustanove, kjer je bilo izvedeno diagnostično ocenjevanje.

Vse skupaj pošljejo na:

usmerjanje@zrss.si

ali

Zavod RS za šolstvo

Oddelek za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami

Dunajska cesta 104

1000 LJUBLJANA

Vlogo za usmerjanje Zavod RS za šolstvo dodeli eni izmed t. i. komisij za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami, ki delujejo pod njegovim okriljem. Na podlagi pridobljene dokumentacije (in morebitnih dodatnih pregledov) komisija izdela strokovno mnenje, Zavod RS za šolstvo pa izda odločbo. Oboje je po pošti poslano staršem (tj. vlagatelju). V kolikor je zahtevek odobren, je otrok usmerjen v t. i. “program s prilagojenim izvajanjem in dodatno strokovno pomočjo (DSP)”; v strokovnem mnenju je opredeljen profil izvajalca in število ur dodatne strokovne pomoči, ki jo mora organizirati oz. zagotoviti šola.

 

Povzeto po:

Magajna, L., Kavkler, M., Čačinovič Vogrinčič, G., Pečjak, S. in Bregar Golobič, K. (2008). Koncept dela: Učne težave v osnovni šoli. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za šolstvo.