Sreda 6. 9. 2023
V zgodnih jutranjih urah smo se odpravili z dvema kombijema proti Ljubljani in Novi Gorici, kjer smo zavili v Soško dolino. Prvi postanek smo imeli ob akumulacijskem jezeru v kraju Most na Soči. Pot smo nadaljevali proti Tolminu in si ogledali naravno znamenitost Tolminska korita, kjer je sotočje reke Zadlaščice in Tolminke. V CSŠD Kavka nas je pričakalo dobro kosilo. Po kratkem počitku smo pohajkovali po Kolovratu in raziskovali kamninsko zgradbo, ugotavljali značilnosti prsti in rastlinstva. Najbolj zanimiv je bil spust v Kavko jamo, kjer smo osvežili svoje znanje o kraških reliefnih oblikah in se naučili posebnosti jamskega ekosistema.
V domu Kavka so bili v šoli v naravi tudi gimnazijci Italijanske gimnazije Piran. V prostem času pred večerjo smo se z njimi pomerili v malem nogometu. Verjeli ali ne, premagali smo jih 4 proti 0. Tudi večerja je bila slastna. Večerni sprehod po Kolovratu nas je navduševal s pogledom od grebena Julijcev nad Soško dolino do zarje nad Padsko nižino. V temi smo se vrnili v dom in razburjeni od doživetij poskušali zaspati.
Četrtek, 7. 9. 2023
Jasno sveže jutro nas je prebudilo. Pogled nam je segel preko hribovite Beneške Slovenije vse do Padske ravnine in Tržaškega zaliva.
Po zajtrku smo se odpravili na kolesarski izlet po Spominski poti miru. Spustili smo se v jarke, rove, kaverne, spoznavali usode avstro-ogrske in italijanske vojske na soški fronti v letih med 1915 do 1917. Občudovali smo krasne razglede na grebene Julijcev nad reko Sočo. Kot na dlani smo imeli Krn, Batognico in celotno dolino med Tolminom in Kobaridom. Pred nami je bila učilnica v naravi za prepoznavanje rečnih in gorskih reliefnih oblik. Prijetno utrujeni od kolesarjenja smo se vrnili v Kavko in zaužili slastno kosilo. Po kosilu smo se učenci razdeljeni v 5 skupin, izvedli smo kviz na različne teme, ki smo jih spoznavali na terenskem delu (kamnine, kraške reliefne oblike, Kavka jama, soška fronta). Tako smo preverili svoje pridobljeno in obnovljeno znanje. Vse skupine smo bile zmagovalne, saj so učenci sami pripravili vprašanja za kviz na svojem nivoju. Popoldan smo pripravljali kobariške štruklje. Pol kilograma pšenične moke (pol gladke in pol ostre) smo prelili s štiri decilitri vrele vode. Moko smo rahlo zmešali. Nadev za štruklje smo pripravili iz mletih oreh, dodali smo mleko, kakav, rožičevo moko, sladkor, cimet in kruhove drobtine. Kasneje so kuharice štruklje malo pokuhale v vreli vodi. Odcejene štruklje je bilo potrebno le še preliti z drobtinami prepraženimi na maslu.
Pozno popoldan smo se preizkusili v orientacijskem pohodu in uporabili svoje veščine gibanja v pokrajini ter reševali probleme, ki smo jih zaznali v okolju. Gibanja na svežem zraku nikoli ni preveč, zato je pred večerjo ustrezala še rekreacija na igrišču. Že pred večerjo so iz kuhinje dišali naši kobariški štruklji. Po večerji smo se sprehodili po obronkih Kolovrata. Ponovno smo opazovali rdečkasto zarjo, tokraj nad butično turistično destinacijo. Objekti so v celoti zgrajeni iz lesa, samooskrbovani z energijo, lepo so vključujejo v naravno okolje. Uravnano teraso, kjer stojijo turistične hiške domačini že od nekdaj imenujejo Nebesa. Svežina gorskega zraka, pogled proti zahodu in vzhodu nas je ponovno navdušil. Iznad Nebes na Kolovratu smo zrli proti Vrsnem pod Krnom, kjer se je rodil Simon Gregorčič. Počasi smo dojeli, zakaj je tako zelo opeval krasotico v dolini, ki odseva gorske trate in modrino neba pod nami. Lepote Posočja so nas navdušile.
Pred spanjem smo se s sostanovalci iz italijanske gimnazije ponovno pomerili v malem nogometu na asfaltiranem nogometnem igrišču. Med našimi fanti sta se pogumno postavljali v obrambi tudi Maša in Ana. Žal je Anin gleženj zvilo zaradi močno nabite žoge, ki jo je zaustavila. Zanjo je bila igra zaključena, boleč gleženj bo potreboval daljše okrevanje. V večernem druženju smo se spoznavali s Primorci. Po dveh razburljivih dneh se nam je spanec prilegel, še en dan dogodivščin v Posočju je bil pred nami.
Petek, 8. 9. 2023
Kmalu po zajtrku sta bila naša voznika, Tomaž in Matej na Kavki. Hitro smo se odpeljali v dolino. Dopoldan smo preživeli ob koritih Soče pri Kobaridu. Reko smo prečkali čez brv in se spustili po prijetni gozdni poti vse do Malega Kozjaka. V svežem gozdnem hladu in vse ožji hudourniški soteski smo ob strmi steni s pomočjo jeklenice in klinov prispeli v valjasto reliefno obliko z mahom poraslih apnenčastih skladov. Veliki slap Kozjak nas je vabil s šumenjem in prosojno sončno svetlobo, ki je skozi razjedo v kamnini razsvetljevala kolosejsko domovanje pretočne vode.
Sledila je malica na prodišču ob Soči, posedanje na balvanih, opazovanje konglomeratov, navduševanje nad kajaki, ki jih je vodni tok ovijal v strugi sem ter tja. Ponovno smo se povzpeli na levi breg Soče. Zagrizli smo v pobočje, kjer so se vrstili obnovljeni jarki iz prve svetovne vojne. Sonce nas je močno ogrelo na poti proti Napoleonovemu mostu, ki prečka soška korita na robu Kobarida. Mimo muzeja prve svetovne vojne v mestu smo se povzpeli na vzpetino, kjer stoji mogočna kostnica. Benito Mussolini je 1936. leta postavil sakralni objekt, ki je spomin na 700 padlih italijanskih vojakov na soški fronti. Iz terase kostnice nad Kobaridom smo zrli po Soški dolini, ki se razprostira pod Krnskim pogorjem, Kolovratom in Kobariškim Stolom.
Na poti v smeri proti Bovcu smo občudovali korita Soče, slap Boka, vrhove Kanina, Rombona… Skozi majhno Bovško kotlino smo pot nadaljevali proti Trenti, kjer smo se povzpeli do izvira reke Soče. Poskušali smo si predstavljati kako mogočne so vode, ki spomladi pritekajo iz velike jame izpod skalovja. Na vijugasti poti proti prelazu Vršič se nam je pogled uprl v mogočni Jalovec, Mangart, Veliko in Malo Mojstrovko ter Prisojnik. Pred nami so bili izraziti višinski rastlinski pasovi in melišča. Na 1616m visokem prelazu smo zadihali gorski zrak. Bili smo preutrujeni, da bi se povzpeli nad Tičarjev planinski dom do obraza Ajdovske deklice.
Spust iz Vršiča nam je ponudil pogled skozi Prisankovo okno, Rusko kapelico, jezero Jasna in Pišnico. Še sprehod skozi Krajnsko Goro, zadnji prigrizek ter vožnja po dolini Save Dolinke. Občudovali smo Škrlatico, Špik in karavanški greben. Pri Mojstrani smo nad dolino Vrat zagledali Triglav. Vozili smo v smeri proti Jesenicam in v daljavi zrli v Stol, ki je najvišji vrh Karavank. Pod Stolom smo slutili Prešernovo Vrbo in zaznavali obcestne table, ki so nas vabile na Bled, Radovljico, Brezje… Mnoge znamenitosti nas še čakajo, da jih raziščemo pobliže v naslednjih letih.
Vreme nam je bilo naklonjeno s soncem in jasnino neba, kar nam je tri dni omogočalo čudovite razglede. Naša radovednost in dobra volja je ustvarjala prijetno vzdušje. Soustvarili smo pogoje za prijazno učenje v naravi. Navdušeni smo bili nad naravnimi lepotami nam odmaknjenih delov Slovenije. Zelo zadovoljni smo se vrnili domov, bogatejši za doživetja, izkušnje, znanja. Družboslovni tabor priporočamo tudi drugim učencem.
15 učencev iz 7., 8. in 9. razreda in učiteljica Mari Karnet
